novobranje

Ken Lytle - The Little Book of Big F*#k Ups

2011-08-16T04:57:00.000-07:00

Bitka za Karansebes - leta 1788 se je avstrijska vojska potikala po Romuniji in iskala tuške sovrage. Izvidniki so pri mestu Karansebes naleteli na skupino romov, ki so utrujeni vojaščini prijazno prodali nekaj sodov žganja. Izvidnica ni nameravala počakati prijateljev iz pehote in je začela sama veseljačiti, kar je razumljivo vzbudilo nejevoljo pri prišlekih. Med prepirom je odjeknil strel, sprožile so se govorice o napadu Turkov in panično streljanje vsepovprek se je začelo.

Epilog bitke: turška vojska je na prizorišče prišla dva dni pozneje in našla deset tisoč mrtvih Avstrijcev.

V knjigi The Little Book of Big F*#k Ups je zbranih in kronološko razvrščenih 220 najbolj bolečih napak v zgodovini človeštva. Žanrsko bi lahko delo uvrstili med zgodovinske trivia knjige. Novodobna angleščina razlaga besedo trivia, kot znanje, ki ga je sicer dobro imeti, a ni bistveno za izobrazbo posameznika, medtem ko je definicija besede trivialen po SSKJ-ju vsebinsko prazen, obrabljen in malovreden. Prava žanrska opredelitev dela je nekje med zgornjima definicijama in čeprav je knjiga v svoji lahkotnosti ter količini podatkov vredna branja, gre avtorju zameriti izpuščanje nekaterih zgodovinskih dejstev in poenostavljanje okoliščin zavoljo senzacionalnosti. Proti koncu postane moteča tudi politična nekoreknost s poskusi šaljenja iz naravnih katastrof, ki zaradi pomanjkanja zgodovinske distance puščajo grenak priokus. Avtor denimo prebivalce Bangladeša pouči, naj se z vsakoletnimi uničujočimi poplavami soočijo tako, da si omislijo plavajoče hiše, oziroma prenehajo sekati gozdove (tudi zaradi erozije tal so poplave vsako leto hujše). Pri tem pozabi povedati, da več kot polovica prebivalcev te države živi z manj kot dolarjem na dan, da neokapitalizma in podnebnih sprememb niti ne omenjamo. Iz knjige boste izvedeli mnogo zanimivosti in nikakor ne gre za delo brez vrednosti, a na posameznih straneh si boste želeli nekoliko več taktnosti s strani avtorja.

Scarlett Thomas - The End of Mr. Y

2011-08-11T05:43:00.000-07:00

Miselni preskus (das Gedankenexperiment) - eksperiment, ki ga v praksi večinoma ne izvedejo, velikokrat pa ga je tudi namogoče izvesti. Namen preskusa je boljše razumevanje problema, največ pa ga uporabljajo na področjih fizike, kvantne mehanike, umetne inteligence in matematike. Miselni preskusi so pogosto samoreferenčni in paradoksalni. Najbolj znana predstavnika sta verjetno Schrödingerjeva mačka in Izrek o neskončni opici.

Delo The End of Mr. Y je serija miselnih preskusov, ki so spretno oviti v znanstveno fantastično/ fantazijsko fabulo. Glavna junakinja knjige Ariel Manto (anagram I'm not real) je revna podiplomska študentka, ki jo zanimajo teme kot so: viktorijanska znanost, filozofija in homeopatija. Je nadpovprečno razgledana, rahlo samodestruktivna ženska v začetku tridesetih, s ciničnim odnosom do spolnosti in ozkim družbenim krogom. Po sumljivem izginotju študijskega mentorja v antikvariatu izbrska izredno redko knjigo viktorijanskega pisca Thomasa Lumasa, katere se drži prekletstvo, ki domnevno ubije vsakega, ki si jo drzne prebrati. V njej je recept za homeopatski napoj, ki našo junakinjo popelje v troposfero; četrto dimenzijo, kjer se zavest vsakega živega bitja iz preteklosti, sedanjosti in prihodnosti združi v kolektivno zavest. Na grobo torej zaplet zveni kot new-agersko sranje s hrustljavimi diamanti, a temu še zdaleč ni tako. Avtorica uspe naplesti cerebro triler s toliko domišljije, da branje ni podobno ničemur, kar ste brali do sedaj. Skozi razvoj zgodbe postaja stil pisanja vse bolj temačen, kar od relativno nedolžnega začetka v udobnem okolju angleškega univerzitetnega mesta pripelje do cyber-punk vrhunca v drugi dimenziji.

Knjiga sama je kot eksperiment; v njej je toliko različnih osebnosti, stilov pisanja in miselni eksperimenti ter predvsem njihova interpretacija, vas bodo zaposlovali še dolgo po tem, ko boste delo odložili. Slabost knjige je njen epilog, branje tega me je nekoliko spominjalo na zgrešena vprašanja pri CPP testu, saj je napisan tako na prvo žogo in tako predvidljivo, da sem imel občutek, da gre za "trick question". Po mojem mnenju gre za eno najbolj zanimivih knjig, kar se pa konca tiče, bom tistih par strani ignoriral in se pretvarjal, da jih nisem nikoli prebral.

Neal Stephenson - Cryptonomicon

2011-08-01T05:12:00.001-07:00

Van Eck phreaking - postopek prestrezanja informacij, ki se prikazujejo na CRT ali LCD zaslonih. Prikazovanje informacij na zaslonu oddaja v okolje emisije valovanj v radijskem območju (osciliranje med 3 kHz in 300 GHz), ki so v korelaciji s prikazanimi podatki. Torej lahko v teoriji z radijskim sprejemnikom zajamemo emisije, nakar s posebno programsko opremo rekonstruiramo informacije na ciljnem zaslonu.

Cryptonomicon je poln zanimivosti podobnih zgornjemu opisu Van Eckove metode. Delo ima dve časovni liniji in se dogaja med drugo svetovno vojno in v trenutnem času (pravzaprav je izšlo leta 99, a razen omemb disket se časovna distanca ne čuti pretirano). Med drugo svetovno vojno spremljamo zgodbo povezano s šifriranjem/dešifriranjem in nacističnim zlatom, druga časovna linija pa nam postreže s problemi visokotehnološkega podjetja, ki skuša trg prepričati z novo storitvijo gostovanja podatkov v spletnem sefu in uvedbo politično neodvisne denarne valute. Pisanje je zabavno in lahko berljivo, čeprav so teme v knjigi večinoma kompleksne. Avtorju se s pisanjem ne mudi, v tej nekaj manj kot 1000 strani dolgi knjigi lahko pričakujete opise modularnih operatorjev, ki se raztezajo čez pet strani, ali denimo deset stranske povzetke incestoidnosti družinskega drevesa grških božanstev. Knjiga se kljub temu se ne vleče. Pogosto si boste želeli, da bi si Stephenson vzel še kakšno stran več, denimo pri opisu ženskih karakterjev in pri gradnji zaključka, ki ga avtor izpelje nesorazmerno hitro in posledično pušča bralca malenkost nezadovoljenega.

Če vas vsaj površno zanima tehnologija/matematika/vojne zgodbe (in junaki tipa Klavnica 5, Apokalipsa zdaj) vas ta knjiga ne bo razočarala.

Rodrigo Muñoz Avia - Psihologi, psihiatri in drugi norci

2011-07-02T06:29:00.000-07:00

Rodrigo Montalvo je povprečen pripadnik španskega višjega srednjega sloja. Ima dobro službo, rahlo ekscentrično družino (razlika med ekscentrikom in norcem je bojda v količini denarja) in vrstno hišo v varovani soseski.

Nekega dne mu incident s svakom, ki je mimogrede tudi psihiater, idilično življenje pokvari. Naenkrat se začne spraševati o lastni sreči, ugotovi, da je disleksičen in da ga je strah smrti. Medtem, ko poskuša omenjene tegobe premagati, se sreča s kopico psihologov, psihiatrov, zdravilcev in farmacevtskih preparatov.

Knjiga je napisana v lahkotnem slogu, polnem humorja. Pisatelj ne zapada v temačna opisovanja svojih psihičnih stanj, namesto tega smo deležni kritičnih opisov stroke duševnih zdravnikov/zdravilcev. Pri branju sem dobil vtis, da je življenski slog teh ljudi geografsko neodvisen. Psihologinje, ki pretiravajo s svilenimi šali in dišečimi palčaki, ter psihiatri v snobovskih suknjičih, ki govorijo prepočasi, njihova psiha pa se sooča z isto težavo kakor ljudska kovačeva kobila. Avtor nam na dušo polaga, da sreča ni pogojena z normami družbe, torej je mogoče biti dokaj srečen tudi, če ne živiš v skladu s pričakovanji vojeristično naravnanih sosedov.

Glede na število samomorov v najbolj razvitih državah, kjer kljub armadi psihiatrov oboroženih s kemičnim orožjem, krepko prednjačimo pred državami v razvoju, nam postane jasno, da je z obstoječim družbenim redom (ne samo v političnem smislu) nekaj narobe. Glavni cilj genov ni naša sreča, ampak reprodukcija. Pika. Pogosto zna v primeru duševne stiske pomagati telesna aktivnost na robu zmožnosti posameznika. Če to ne pomaga, se mi zdi z moškega vidika koristno tudi sproščanje agresije, ali kot bi rekel Rambo Amadeus "Šakom u glavu!" in niti ni važno če ste na strani prejemnika tega zdravila. Obstajajo precej velike možnosti, da bodo vaši možgani manj prizadeti, kot pri terapiji s Prozacom.

Terry Pratchett - Going Postal

2011-05-22T02:55:00.000-07:00

Discworld je serija fantazijskih zgodb angleškega avtorja Sira Terrya Pratchetta, ki se dogaja na ploščatem svetu, ki ga skozi vesolje na svojih hrbtih nosijo štirje sloni, ti pa za namenček stojijo na s kraterji prepredenemu oklepu orjaške želve nedefiniranega spola po imenu Veliki A'Tuin (Great A'Tuin, odlična Maja Novak je Great pač prevedla v Veliki). Knjige so pogosto parodija na druge fantazijske klasike, kakor tudi na klasično književnost (Shakespeare), mitologijo in folkloro. Avtor v zgodbe vpleta satirične paralele s sodobno kulturo, vero in znanostjo. Sir Pratchett se ponaša tudi z nazivom najpogosteje ukradenega avtorja Veliki Britaniji.

V zgodbi Going Postal, ki je sicer že triintrideseta novela v seriji, spremljamo prigode poklicnega kriminalca Moista von Lipwiga, ki mora po spletu okoliščin prevzeti poštno službo največjega mesta na Plošči.

Edini prebivalci in uslužbenci, ki jih protagonist tam najde so postarani Tolliver Groat, rahlo avtistični zbiralec bucik Stanley Howler in postarani hišni maček. Uslužbenci skrbijo predvsem za spoštovanje birokratskih pravil in požarnega reda v stavbi, v kateri se je nabralo za več desetletij nedostavljenih pošiljk. Moist se odloči narediti konec stagnaciji in Pošti vrniti staro slavo, kar pripelje do nepredvidljivih zapletov, kar pa gre od avtorja Pratchettovega kova tako ali tako pričakovati. Kljub humorju, ki je tako značilen za avtorja, pa je pričujoče delo bolj temačno od prejšnjih in je v njemu bolj čutiti ost satire. Če bi se Pratchett nekega dne odločil pisati politično-gospodarske trilerje , sem prepričan, da bi mu to v veliki meri uspevalo. Zgodbi bi lahko odvzeli vse fantazijske prvine (naprimer izumitelja, ki mu število Pi ni bilo povšeči in ga zato zaokroži na natanko 3, kar ima posledice v celem vesolju, da vseh golemov, čarovnikov in vampirjev niti ne omenjam), pa bi vam vseeno ostali lepo oblikovani liki, hiter tempo zgodbe in mojstrski zaključni preobrat.

Erich Fromm - Umetnost ljubezni in življenja

2011-05-22T01:09:00.000-07:00

Knjiga Umetnost ljubezni in življenja ima dva dela, ki sta nastala v ločenih časovnih obdobjih in kolikor mi je znano, jih v drugih državah (razen pri nas) niso zapakirali v eno embalažo. Ta založniški eksperiment ima za rezultat precej mešane občutke pri bralcu, ker so razlike med delom Umevanje ljubezni (The Art of Loving - 1956) in delom Umetnost življenja (The Art of Being - 1989) precejšnje tako v stilu kot kvaliteti.

V prvem delu knjige se avtor osredotoča na ljubezen v najširšem pomenu. Takoj nam da vedeti, da se ne strinja s Freudovo šolo, raje poskuša v pisanju predstaviti humanitarni marksizem, ter prepletanje krščanskih naukov z marksističnimi. Takšna fuzija v osnovi ni zgrešena, saj imata obe ideji precej podobno periferijo, zatakne se pri pregovorni levičarski brezbožnosti ( čeprav bi z nekaj spretne retorike tipa "poiščimo Jezusa v sebi" lahko premostili tudi to oviro). Na žalost vsak tabor prebira le litanije sodobnikov "prave usmerjenosti" in z zanikanjem klerikalnih fašistov/kumunajzerske drhali pogosto kontrira sam sebi (koliko vernikov je sploh prebralo Biblijo?). Fromm se sicer deklarira za ateista, kljub temu pa mnoga področja ljubezni razlaga skozi biblijske zgode in prigode. Bistvena ideja v tem delu je, da se je za ljubezen potrebo truditi in odnose negovati, tako v širšem družbenem smislu, kot tudi v intimni sferi.

V Umetnosti življenja, delu, ki je bilo napisano precej pozneje poskuša avtor analizirati sodobno družbo in posameznika in podati nekaj nasvetov za srečnejše življenje. Pri tem mu uspe skuhati užiten zalogaj sestavljen iz filozofije, psihoanalize, antropologije, budizma in kratkih uporabnih nasvetov. Kljub več izvirom navdiha je ta knjiga boljša in bolj skladna od Umevanja ljubezni in jo v branje priporočam vsakomur, ki ga psihoanaliza/filozofija nemške šole vsaj malo zanima.

Če pod to izdajo potegnemo črto, je pri branju dela potrebna neka distanca. Knjiga Umevanja ljubezni je bila napisana v času, ko so bila new age gibanja v povojih. Pristašem teh gibanj bo to delo všeč, medtem ko imamo ljudje z malo bolj togimi interpretacijskimi nagnjenji in temeljnim znanjem zgodovine pravico do skeptične poze tako do krščanstva kot komunizma. Moralno so ideje večinoma visoke kakovosti, a praksa pokaže, da morala in ljudstvo včasih ne funkcionirata z roko v roki. Umetnost življenja pa je po drugi strani bolj politično neobremenjeno branje in po mojem mnenju bolje pripravljeno na preizkus časa.

Philip K.Dick - Ali androidi sanjajo električne ovce?

2011-03-07T04:22:00.000-08:00

Leta 1950 se je angleški matematik in pionir računalništva Alan Turing v svojem eseju Računski stroji in inteligenca spraševal, ali lahko stroji mislijo. Zaradi abstraktnosti pojma mišljenje, je predlagal preprost preizkus, kjer mora človek, udeležen v eksperimentu, skozi pogovor razsoditi, ali je njegov sogovornik stroj ali človek. Delo je sprožilo burne odzive tako v znanosti, kakor tudi v filozofiji, kjer so se znova začele kresati iskre med dualističnim in materialističnim

pogledom obravnave človeškega uma (duše, zavedanja, jaza). Praktična
aplikacija metode, ki jo srečujemo v vsakdanjem življenju je recimo
CAPTCHA (Completely Automated Public Turing Test to Tell Computers and
Humans Apart), računalniško narejen test, ki omogoča računalniku, da loči ljudi od programov.

Zgodba v noveli ''Ali androidi sanjajo električne ovce?'' se odvija v letu 1992 (delo je prvič izšlo leta 1968) na z radiacijo onesnaženi zemlji. Večina ljudi se je preselila v kolonije na Marsu, ostali so le posamezniki, ki nočejo oditi in ljudje, ki jim je sevanje tako pokvarilo gene, da jim je prepovedano oditi. Glavni religiji staMercerizem, kjer imajo ljudje s pomočjo empatičnih skrinjic možnost sočasno izkusiti trpljenje in triindvajset urni televizijski program, kjer nastopa pretirano prijazni in androidom naklonjeni voditelj Buster Friendly. Androidi so v tem svetu namreč nekaj povsem običajnega in čeprav bi Turingov test rešili z lahkoto in so narejeni iz biološkega materiala, ter v glavah nosijo vsajene spomine in osebnost, jih človeštvo obravnava kot stroje. Naš protagonist Rick Deckard je lovec na glave, katerega naloga je odstraniti šest pobeglih androidov. Pri identificiranju strojev si mora zaradi njihove superiorne inteligence pomagati s testi empatije in intuicijo. Anketirancu tako opisuje scenarije, v katerih so ljudje ali živali podvrženi nerazumljivemu nasilju in ker stroji niso sposobni vživljanja v občutke ljudi, lahko tako razloči med njimi in človekom. To je tudi osrednje vprašanje dela, namreč kaj je tisto bistveno, kar je človeškega pri človeku?

Philip K. Dick velja za enega najbolj vplivnih pisateljev znanstvene fantastike in precej njegovih del je v prirejeni obliki pristalo na filmskem platnu. Pričujočo novelo so tako ekranizirali v kultnem Iztrebljevalcu, prav tako so njegove zgodbe osnova za Posebno poročilo, Popoln spomin in A Scanner Darkly.

Dmitry Glukovsky - Metro 2033

2011-02-09T14:11:00.000-08:00

Moskovska podzemna železnica obsega okoli 300 kilometrov prog in ima
182 postaj. Večinoma poteka pod zemljo, najglobja postaja Park Pobedy
pa leži celo na 84 metrih globine. Med drugo svetovno vojno so deli
železnice služili kot zaklonišče pred bombandiranjem nemških Štuk, med
hladno vojno pa so tunele in postaje še dodatni opremili za zaščito
pred napadi s konvencionalnim in nuklearnim orožjem. Metro velja tudi
za najlepšega na svetu in predstavlja del narodne kulturne dediščine.

Po koncu tretje svetovne vojne se zadnji žep človeštva bori za obstanek v podzemnih tunelih ruske prestolnice. O sami vojni avtor ne piše veliko, razvidno je le, da je na svetu prišlo do medsebojnega uničenja velesil, ter da so bila v spopadu uporabljena vsa sredstva. Poleg tegob nuklearnega onesnaženja, so bili Rusi deležni tudi napada z biološkim orožjem, kar je posledično pripeljalo do pojava mutantov, ki grenijo življenje našemu protagonistu Artyonu. Zgodba se presenetljivo malo ukvarja z znanstveno fantastiko, avtor vzdušje raje ustavarja s premišljenimi izmenjavami klavstrofobičnih prizorov, napetosti,sanjskih blodenj in orisovanja vsakdanjika preživelih. Metro nima centralne oblasti, ampak je razdeljen na teritorije vseh velikih in tudi obskurnih socialno političnih gibanj
dvajsetega stoletja. V njem prebivajo različne frakcije komunistov, fašistov, turbokapitalistov in verskih blaznežev. Pripoved lahko jemljemo tudi kot miselni eksperiment o tem, kako bi delovala družba in njene subkulture v primeru katastrofe bibličnih razsežnosti, verzija Glukhovskega nam v primeru tega scenarija ne obeta nič kaj lagodno prihodnost. To in pregovorno ruski občutek za gradnjo izvirnih karakterjev, sta glavni odliki knjige, seveda pa je tudi po akcijski plati in s stališča kurje kože dobra izbira. Če sta vam postapokaliptična tematika in znanstvena fantastika vsaj približno blizu, knjigo toplo priporočam.

Steven Hall - Zapisi iz žrela

2011-01-16T03:10:00.000-08:00

Mem - termin, ki ga je skoval evolucijski biolog Richard Dawkins in označuje intelektualnega brata dvojčka biološkemu genu. Medtem, ko je na biološki ravni podvojevalnik informacije gen, je pri idejah glavni podvojevalnik mem. Primeri memov so zamisli, poezija, moda, religija, melodije in celo internetni viralni videi. Memi so tako kot geni podvrženi previlom evolucije in se nenehno razvijajo.

Eric Sanderson se nekega dne prebudi v tuji hiši. Ne spomni se, kako je prišel tam; v bistvu se ne spomni nobenega detajla iz svojega privatnega življenja. Po posvetu s psihiatrinjo ugotovi, da trpi za disasociativno motjo, ki je posledica travmatične izkušnje ob smrti njegovega dekleta Clio. Njegovo, njemu nedoumnljivo stanje, poslabšujejo še pisma, ki jih je napisal sam sebi kot prvi Eric Sanderson in napadi konceptualnega morskega psa vrste Ludovičan. Ludovičan, je vrsta konceptualne ribe, tako rekoč sebični mem, ki Ericu žre osebnost. Ko enkrat sprejmemo takšen, nekoliko nekonvencionalen zaplet, postane branje knjige čisti užitek. Zlobnih organizacij, akcijskih pregonov in romantike ne manjka pa še hišni ljubljenčki imajo izoblikovan karakter. V njej se prepletajo kontemporarne ideje in reference iz znanosti in umentnosti, ki jih avtor z besednim mojstrstvom povezuje v nadvse berljivo pustolovščino. Nekateri kritiki se sprašujejo, koliko idej v delu je sploh avtorjevih. Vprašanje je vsekakor na mestu, a glede na to, da je eden izmed glavnih protagonistov mem, me podobnosti z Žrelom, Mementom, Matrico in ostalim niso motile, tudi če bi mu izposojevanje idej zameril, je knjiga na določenih mestih naravnost genialna in nas vzpodbudi, da razmišljamo o stvareh, o katerih sicer ne bi, to pa je po mojem mnenju ena izmed ključnih kvalitet dobre literature.

Isaac Asimov - Foundation

2010-12-25T14:55:00.000-08:00

Serija Foundation spada med najpomembnejša dela znanstvene fantastike. Slovenski prevajalci, ki so preveč zaposleni s prevajanjem trenutno popularnih kuharjev, izgubljenih evangelijev in n-te različice "Kamasutra:prenovljena izdaja za emancipirane ženske, ki vedo kaj hočejo", po šestedesetih letih še niso našli časa za prevod ( čeprav ciljna populacija že šestdeset let je pečenke z praženim krompirjem, posluša iste stvari iz prižnice in fura misionarca s par pijanimi popestritvami). Knjiga bi si vseeno zaslužila spodoben prevod. Nenazadnje so za prve tri knjige iz serije izzumili novo kategorijo nagrad Hugo; Best All-Time series. Kakorkoli..

Zgodba se začne, ko psihozgodovinar Hari Seldon napove zlom galaktičnega imperija (psihozgodovina je veja matematike, ki bazira na sociologiji množic in lahko skozi statistične metode predvidi družbene spremembe). Da bi karseda skrajšali dobo barbarstva, Hari in njegovi kolegi ustanovijo dve koloniji na nasprotnih koncih galaksije, kjer nameravajo organizirati vse znanje človeške rase v Enciklopedijo Galaktiko.

Pri branju knjige se bralec zave enormnega vpliva Asimova na kasnejše pisce znanstvene fantastike in upam si trditi, da je delo odločilno vplivalo na sam razvoj žanra. Knjiga je v svojem bistvu, če odštejemo znanstvene elemente, dobro napisana politična drama. Protagonisti ne razvijejo globoke osebnosti, Asimov se je raje osredotočil na vzvode, ki naredijo in/ali uničijo imperij (idejo za delo je dobil tik pred sestankom z založnikom, ko se je domislil, da bi propad Rimskega imperija prenesel v vesolje). Naprave, kljub častljivim letom dela, še zmeraj delujejo dovolj futuristično, zgodba pa je prepričljiva (kar za tako znanstveno podkovanega pisca, kot je Asimov, ne preseneča). Obvezno branje za vsakega ljubitelja žanra.

Robert V. Levine - A Geography Of Time

2010-12-22T23:41:00.000-08:00

V fiziki je definicija sekunde enostavna; definiramo jo kot 9.192.631.770 period radiacije, ki ustreza prehodu med dvema energijskima ravnema osnovnega stanja atoma cezij-133. Sleherni smrtniki, ki s sabo ne tovorimo atomske ure, si pri dojemanju časa privoščimo malo manj toge kriterije.

Robert Levine, ki se ga nekateri slovenski bralci spominjamo po knjigi Sposobnost prepričevanja - Kako nas kupujejo in prodajajo, se v knjigi Geografija časa osredotoče predvsem na kulturno pogojeno dojemanje časa.

Skozi serijo (sicer malce dvomljivih) eksperimentov dokaže, da imajo Mehičani, Brazilci in Indonezijci najpočasnejši tempo življenja, medtem ko med najhitrejšimi narodi kraljujejo Švicarji, Irci in Nemci. Tempo življenja je torej hitrejši v hladnejših podnebjih z vitalno ekonomijo, veliko vlogo pa igrajo tudi stopnja industrializacije in individualizem, kot družbena vrednota. Na posameznikovo dojemanje časa vplivajo tudi spol, debelost, ekstravertnost in povprečna zaužita količina drog (redni uživalci imajo boljši občutek za čas, kot rekreativci). Zanimivo je izvedeti, da so v srednjeveški Evropi imeli v povprečju 115 praznikov na leto (kar pomeni, da je bil skoraj vsak tretji dan tlake prost dan), da so bile za razpad Sovjetske zveze med drugim krive nehumane čakalne vrste, ter da na Japonske poznajo izraz nedeljska bolezen ( psihosomatska motnja zaradi pomanjkanja dela v nedeljo).

Pisanje je mestoma sicer nepovezano, znanstveni eksperimenti se redno mešajo z osebnim mnenjem avtorja, a delo je vseeno precej zabavno branje, iz katerega je moč izvedeti cel kup podatkov. Zanimivo bi bilo videti rezultate poskusov opisanih v knigi, ki bi jih izvedli danes (od prve izdaje knjige mineva trinajsto leto), sumim da sta globalizacija, kakor tudi širjenje vzhodjaške kulture, popačili naše dojemanje časa.

Put your hand on a hot stove for a minute, and it seems like an hour. Sit with a pretty girl for an hour, and it seems like a minute. THAT'S relativity.

Albert Einstein

Sapir Handelman - Thought Manipulation

2010-11-17T15:32:00.000-08:00

Avtor definira manipulacijo kot motivacijsko dejanje, nekje v sivem območju med prisilo, prepričevanjem in zavajanjem. Manipulacija je pojem, ki je prisoten na mnogih področjih našega življenja; starši manipulirajo z otroci, učitelji z učenci, zdravniki z bolniki (predpisovanje placebo zdravil se lahko kvalificira kot manipulativno dejanje), politiki in oglaševalci pa manipulirajo z nami vsemi.

Knjiga je v grobem razdeljena na tri dele, in sicer:

- v prvem delu se avtor osredotoča na definicijo manipulacije, razne manipulativne tehnike in etičnost takšnega početja.

-drugi del prikazuje uporabo manipulacije v oglaševanju, politiki in na vodstvenih položajih na splošno.

-tretji del je razprava o manipulaciji kot orodju, ki se uporablja v psihiatriji.

V knjigi je nekaj zamisli, ki se mi jih zdi še posebej vredno izpostaviti. V delu o oglaševanju prestavi nasprotujoča se pogleda socialistov in ekonomistov čikaške šole (free market z Miltonom Friedmanom na čelu). Paradigma ekonomistov svobodnega trga je, da se bo ob deregulaciji trgov vzpostavilo idealno ravnotežje med potrošnjo in povpraševanjem. Avtor na tem mestu izpostavi manipulativnost oglaševalcev, ki so s svojimi instrumenti zmožni ustvarjati umetne potrebe pri potrošnikih (torej si ti želijo tisto, kar si proizvajalci želijo prodati potrošnikom). Tukaj bi se lahko pojavila varovalka v obliki oglaševalcev; ti v želji po konstantnih naročilih ustvarjajo oglase, ki so učinkoviti samo določen čas. Druga ideja, ki mi je bila všeč, se pojavi v poglavju o psihiatriji, kjer avtor predstavi teorijo, da bi interpretacije sanj Sigmunda Freuda lahko bile samo manipulativno orodje, s katerim je vehementni psihiater prišel do vzroka psihičnih motenj. Z drugimi besedami; Freud naj bi si interpretacije preprosto izmislil in jih oblikoval tako, da so imele nekaj erotičnega naboja, kar naj bi pacientke napeljalo na to, da mu zaupajo svoje otroške travme ( Freud je v svojih delih opisoval le ženske pacientke, cela freudova šola pa temelji na potlačenih travmah iz otroštva). Prijetno branje, ki nam pokaže, da manipulacija ni nujno slaba, a je v vsakem primeru moralno sporna.

Nassim Nicholas Taleb - Črni labod

2010-11-14T13:43:00.000-08:00

En sam črn labod lahko postavi na laž pravilo, da so vsi labodi beli.

To je temeljna ideja knjige Črni labod, v kateri se avtor neusmiljeno zaganja v "sodobne" statistične metode, ki jih uporabljajo za predvidevanje dogodkov v družbenih znanostih in finančnih trgih. Čeprav si sam kruh služi kot borzni mešetar, boste v knjigi našli bore malo finančnih nasvetov (razen tega, da se v tako kompleksnem sistemu, kot je svetovni trg, stvari enostavno ne da napovedovati). V knjigi nas prepriča, da nam pri poslovanju na dolgi rok bolj pomagajo mrtvi filozofi in fraktalna matematika, kot pa Gaussova porazdelitev. Mantra, ki se ponavlja skozi celo knjigo, je empirični skepticizem. Njegovo teoretiziranje je minimalno, a prav zato njegovim nasprotnikom ne uspe najti napake v njegovi teoriji. Silno sovraži kravatarje, ki ne berejo knjig, napovedovanje prihodnosti in platonsko razmišljanje.

Knjiga vsebuje obilo praktične filozofije, epistemoloških naukov in splošno pametnih nasvetov, kako živeti življenje kot skeptik in biti hkrati srečen.

p.s. primer, ki ga da ob razlagi napačne logike in je te dni aktualen tudi v Sloveniji:

Veliko ljudi pride iz podatka, da so vsi teroristi muslimani, do sklepa da so vsi muslimani teroristi.

Če je na svetu recimo deset tisoč teroristov in če to število primerjamo z več kot milijardo muslimanov, to pomeni da je 0,001 procenta muslimanov teroristov.

Ne pravim da so vsi konzervativci neumni, a večina neumnih je konzervativna - John Stuart.

Kaiser Fung - Numbers Rule Your World

2010-11-07T04:38:00.000-08:00

Statistika je predmet, ki povzroča mnogim študentom obilico preglavic. Moja sholastična pot do sedaj ni zahtevala, da bi se ukvarjal s to relativno mlado znanostjo, pri delu pa povečini uporabljam bolj programersko diletantske metode, zaradi česar nisem imel pri branju te knjige nobenih negativnih asociacij.

Knjiga nam predstavi pet statističnih problemov, ki jih avtor opiše s po dvema zgodbama za vsak problem.

Teme so razdeljene po sledečem vrstnem redu:

1.Varianca in povprečje (čakalne vrste v Disney Worldu in čakalne vrste na vstopu na avtocesto)

2. Korelacija ter vzrok in posledica (Epidemologija in ocenjevanje solventnosti kreditojemalcev)

3. Razlike znotraj skupin in povprečja skupin (zavarovalne premije ter sestavljanje testov na državni ravni, recimo matura)

4. Pozitivne in negativne napake (doping testi in prenosni poligrafi ameriške vojske)

5. Zanemarjanje neverjetno majhnih možnosti (možnost dobitka na loteriji in možnost letalske nesreče)

Najbolj všeč sta mi bila tretji in četrti del, kjer se vidi, da se avtor (sicer tudi pisec tega bloga) ne meni preveč za politično korektnost. Tako izvemo, da je povprečen temnopolti američan na SAT testih slabši od 75% belopoltih, medtem ko znotraj skupin isto sposobnih razlik ni (tako da debatiranje o de facto superiornosti bele rase odpade). V delu, kjer opisuje poligrafe in doping teste, ugotovimo, da so rezultati močno pristranski zaradi nastavljenih mejnih vrednosti; na primer pri dopingu se veliko kršiteljev izmuzne kazni, medtem ko ameriška vojska pri identifikaciji možnih upornikov želi čimveč pozitivnih identifikacij znotraj vzorca.

Po koncu branja ostane občutek, da rek "statistika je največja laž" drži. Avtor nam namreč pokaže različne možnosti obdelave podatkov na takšen način, da nam ti ponudijo odgovor, ki ga želimo slišati.

Statistično mišljenje se pogosto izkaže za neintuitivno, statistika pa za ugibanje na višjem nivoju. Knjiga bo v vas vzbudila vsaj nekaj dvoma v medijska poročanja, kjer si pomagajo s statističnimi prikazi in kot taka, se mi zdi koristno branje za vsakogar.

P.S. koncept povprečnega državljana datira v leto 1839, ko si ga je izmislil Adolphe Quetelet, pred tem se ljudje nismo obremenjevali s tem, da smo preveč povprečni:)

William Dietrich - Napoleonove piramide

2010-11-04T09:12:00.000-07:00

Zgodba v knjigi Napoleonove piramide se dogaja v letu 1798 in spremlja francosko kampanjo v Egiptu. Glavni junak, Ethan Gage, si pri igri s kartami priigra skrivnostni medaljon, ki se kmalu izkaže za zelo zaželjen predmet. Ljudje, ki si ga želijo prilastiti, ne premorejo pretirane taktnosti in po umoru prostitutke, povezane z glavnim protagonistom, se ta odloči pobrati šila in kopita, ter se pridruži francoski odpravi v puščavo.

Knjiga se je izkazala za prijetno branje, kjer se pripovedovalec, z nekaj izjemami, presenetljivo dobro drži zgodovinskih dejstev. V njej izvemo marsikaj zanimivega o piramidah, matematiki in ezoteriki. Opisa bitk pri piramidah ter pomorske bitke v Nilovi delti sta ravno prav slikovito opisana in avtorja ni strah podati kakšen malo manj estetski detajl. Pogrešal sem le malo več globine pri karakterjih (teh je le peščica), ki so z izjemo Gagea in Napoleona precej enodimenzionalni. Če se boste lotili knjige, pričakujte konec, ki vas bo napeljeval k branju nadaljevanja pod naslovom Ključ iz Rosette (po kamnu iz Rosette, arheološki najdbi, ki je pripeljala do uspešnega prevoda hieroglifov in rojstva nove vede, egiptologije).

Malcolm Gladwel l- What the Dog Saw

2010-10-27T11:36:00.000-07:00

Gladwella rad prebiram. V prejšnjih knjigah Prelomna točka, Preblisk in Prebojniki me je prepričal s svojo sposobnostjo, da naredi iz malone obskurne teme izredno zanimivo zgodbo, polno osupljivih dejstev, ki se za nameček še lepo tekoče bere (le Prebojniki so malenkost razvlečeno, a vseeno zelo zanimivo branje). Tudi v knjigi What the dog saw avtor ne razočara.

Knjiga je zbirka člankov iz obdobja od leta 1996 do 2008, ki jih je Gladwell objavil v reviji New Yorker.Na rovaš tega, da objavlja že brano, je po forumih preteklo kar nekaj hude krvi.Mene, glede na to, da ne berem dotičnega časopisa in za knjigo nisem odštel niti centa, takšni očitki ne ganejo. Delo je razdeljeno na tri dele in sicer:
1. Obsesivneži, pionirji in ostale oblike manjših genijev,
2. Teorije, predvidevanja in diagnoze,
3. Osebnost, karakter in inteligenca.
Ker gre za zbirko člankov, ki so bili naknadno povezani v večjo celoto, ima knjiga res pester razpon tem. Tako v njej prebiramo o vplivih barve za lase ne zahodno kulturo, agresivnosti pregovorno agresivnih pasem psov, Enronovih finančnih podvigih, menstrualnih ciklih v postindustrijski dobi in zakaj kontracepcijske tabletke po desetih letih jemanja zmanjšajo možnost raka jajčnikov za 60 procentov. Tudi tematike, ki so prevladovale v prejšnjih knjigah, kot so inteligenčni količnik, talent, stereotipi (ter žal tudi rahlo utrudljivo opisovanje potekov letalskih nesreč) so prisotne.

Če vas zanimajo poljudnoznanstvena dela s širokim naborom tem, je ta knjiga kakor nalašč za vas. Priporočam.

Orson Scott Card - Speaker for the dead

2010-10-25T12:10:00.001-07:00

Speaker for the dead je druga v seriji knjig o Andrewu "Enderju" Wigginu, junaku knjige Enderjeva igra. V Enderjevi igri spremljamo taktičnega wunderkinda, ki postane krvnik

celotne rase nezemljanov (knjiga je letos končno izšla tudi v slovenskem prevodu, ki je zadovoljujoč, zmotil me je le prevod buggers/kukci, a to je verjetno stvar osebne preference).

Speaker for the dead je popolnoma drugačna knjiga od Enderjeve igre. V njej je le za vzorec akcije, a karakterji so mnogo bolj izdelani, zdi se, kakor da bi Card sledil paradigmi Govorcev, ki morajo o vsakem povedati

vso resnico. Knjiga bolj kot na akcijo spominja na detektivski roman, ki se dogaja v vesolju. Tempo zgodbe je počasen, kljub temu pa avtorju uspeva, da vas čedalje bolj zapleta v zgodbo in na koncu,

kljub majhnemu "cliffhangerju", ki si ga privošči, ne razočara.

Dogajanje je postavljeno 3000 let po Xenocidu. Ender, ki je nekoč veljal za rešitelja človešta, je sedaj ožigosan za najhujšega morilca v zgodovini. Potuje od planeta do planeta in s sabo prenaša kokon edine preživele

kraljice nezemeljskih insektov, da bi ji našel dom, kjer bo lahko spet začela svojo raso. Antropologi nekako v istem času (Ender živi 3000 let, čeprav je star nekaj čez 30, zaradi potovanja z nadsvetslobno hitrostjo in relativne narave prostor-časa) na planetu Lusitania odkrijejo novo vrsto nezemljanov, ki imajo kljub svoji prijaznosti, tendenco do ubijanja ksenologov. V teh okvirjih nato Card splete zgodbo o družinski tragediji, moči religije, antropologiji, biologiji, umetni inteligenci itd.. Knjigo toplo priporočam in je po mojem mnenju povsem enakovredna Enderjevi igri (,ki je bila predelana v roman prav zaradi Speakerja), a je hkrati popolnoma drugačna.

P.S. po dolgem času spet objavljam na tem blogu, nekako mi je pisanje kar všeč, pa še ebook reader, ki sem si ga omislil moram nekako oddelati (zadana kvota 60 knjig in posledično 60 postov na pričujočem blogu).

Irvine Welsh - Postelnje skrivnosti kuharskih mojstrov

2009-11-23T04:23:00.000-08:00

"Zmeraj je nekaj, kurac. Škotska: to je recept za katastrofo. Vzemi si lep komad kalvinističnega zatiranja, potresi s ščepcem katoliškega občutka krivde, dodaj veliko alkohola in kuhaj v hladni, temni, sivi pečici okoli tristo let. Garniraj s kričečo, smešno butasto pletenino. Serviraj s pipci."

Če ste ob naslovu knjige pomislili, da bodo rdeča nit dela razni gastroseksualni recepti v stilu novodobno snobovskih izdaj Vale-Novak, ste se motili, kot sem se motil jaz. Nato sem prebral zgoraj navedeni odlomek na zadnji strani, se spomnil, da je avtor tisti Welsh, ki me je razveselil že s Trainspottingom in odločitev o branju je bila samoumevna.
Glavni (anti)junak zgodbe je Danny Skinner, priljudni zapiti sociopat v zgodnjih dvajsetih. Dneve preživlja v letargičnem kolebanju med opitostjo in mačkom, pretepi, prebiranjem poezije, uničevanjem ljubezenskih razmerij in njemu nedoumljivem sovraštvu do novega sodelavca Briana Kibbiya. V neki še posebno destruktivni pijanski seansi se mu posreči vse posledice svojega razuzdanega življenja prenesti na sramežljivega Briana. Ta postane njegova ''slika Doriana Graya'' in namesto Dannya kasira vse od jutranjih slabosti do terminalne okvare jeter in delirium tremensa. Skinnerja ta nova deponija toksinov izredno razveseljuje in na Nemezin oltar postavlja vedno več pijače in vedno daljše linije koke. S tem ko uničuje telo in psiho sramežljivega Kibbiya pa se začne zavedati svoje odvisnosti od tega čudnega odnosa in v perverzni želji po lastni moči privošči Kibbiyu celo nekaj odmora, pač da si fant opomore, ker hej, Kibbiyevo življenje je konec koncev zanj ključega pomena.
V tem eklektičnem delu se srečamo z grobim socialnim realizmom edinburškega lumpenproletariata, a stil pisanja vsebuje obilico humorja in cinizma. Če bi Cankarjev tek za vozom vseboval vsaj tretjino dovtipov in kletvic Welsha, bi bilo branje slovenske klasike morebiti malo manj mazohistično početje.

op: Marketinška opazka na naslovnici sicer pravi :" Briljantna welshevska parabola o treh obsesijah sodobnega časa - hrani, seksu in slavi", vendar se hrana v glavnem omejuje na junkfood, seks na epizode nasilnega in praviloma nagnusnega izmenjevanja tekočin, s slavo pa se niti ne ukvarja preveč. Bela laž za boljšo prodajo,vsaj kar se mene tiče. Priporočam branje v angleščini, ker se s prevodom nekatere stvari izgubijo (ne vem zakaj mirne vesti puščajo latinske in francoske pregovore v latinščini in francoščini, specifične šale v angleščini pa hitijo prevajat, čeprav se zavedajo, da stvar ne bo funkcionirala..mogoče jih pa samo ne razumejo).

Yann Martel - Pijevo življenje

2009-11-07T05:32:00.000-08:00

Te knjige nisem želel prebrati, že sam naslov in ilustracija na platnicah sta me odbijala. V meni sta vzbudila občutek, da bo šlo za zafilozofirano čtivo s poudarkom na metafiziki. Občutek me ni prevaral, knjiga je vse to in še več, ampak kleč (..kira ql beseda je kleč) je v doziranju sestavin in te so v zgodbi res mojstrsko razporejene. Najprej sem jo prijel v roke v knjižnici, nato sem prebral recenzijo v Jokerju, sledila je neka druga revija in priporočila domačih, dokončno pa pa me je prepričala kolegica, ki je prebrala bolj ali manj vse, kar sem prebral sam in še trikrat toliko.
V prvem delu spoznamo Piscina Molitorja Patela, sina upravitelja majhnega živalskega vrta na jugu Indije. Ta del govori o njegovem odraščanju in spoznavanju vere. Piscine, ali Pi, kot želi, da ga kličejo ostali ni pripadnik ene ampak kar treh ver. Vero jemlje nadvse resno, le da na malo drugačen način, kot bi si to želeli župnik, imam in pandit. Iz vsake vere posluša izluščiti bistvo;hindujsko uravnoteženost, katoliško ljubezen in muslimansko bratstvo, pri čemer pa ne zamolči svojih dvomov, ampak bralcu razloži svoj pogled, ki je tako dobro argumentiran, da mu je teško oporekati. V vsakem poglavju se skrivajo nauk, humor in krutost, pa tudi poduk iz zoologije pri katerem sem se nehote spomnil na popoldanske dokumentarce na htv-ju in Đela Hađiselimovića. Del dobi svoj zaključek, ko Pijeva družina spozna, da jim Indija v sedemdesetih letih ne ponuja prihodnosti,zato odplujejo v Kanado. Tovorna ladja s katero potujejo, se potopi, Pi pa doživi svoj osebni splav Meduze (le da manjka desni del splava, kjer je upanje, ostane pa ena sama agonija in mesarjenje). Poleg vseh drugih potnikov, mu na rešilnem čolnu življenje greni in lajša bengalski tiger, s katerim se mora boriti za položaj alfa samca. Realizem se meša z idiliko, humor s tragedijo in prav vsak junak ima toliko globine, da bi si lahko marsikateri pisatelj brez zadržkov poiskal drugo kariero. Pri knjigi si lahko mirne duše najprej preberete konec, saj že na žačetku postane jasno kakšen bo, važna je vsebina, meso, ter ideje. Naj omenim le eno, ki se mi je še posebej vtisnila v spomin. Zakaj imajo goreči verniki zmoten občutek, da je treba Vsemogočnega (!) za vsako ceno braniti in se boriti zanj, hkrati pa se mirno vsak dan sprehajajo mimo sirot in revežev z večnim "čudna so pota gospodova"?
Odlično branje, ki ga priporočam vsem, ne glede na vero oz. nje odsotnost, če nič drugega se boste naučili kakšno hitrost proizvede "ustrezno motivirani" triprsti lenivec, kako in zakaj piti želvjo kri in kaj nosi hindujsko božanstvo Višna v ustih.

Mike Davis - BUDOV VOZ kratka zgodovina avtomobila bombe

2009-08-17T13:37:00.000-07:00

Septembra 1920 je italijanski anarhist Mario Buda na Wall Streetu uspešno detoniral konjsko vprego, naloženo z dinamitom in starim železom. Od konja so ostale le glava in kopita, od štiridesetih ubitih ljudi pa tudi ne kaj prida več. S tem dejanjem so majhne skrajne skupine dobile svoje letalstvo; število avtomobilov konstantno raste (če ne, pač uporabiš kolo - Saigon, ali kamelo - Kabul). V knjigi so kronološko predstavljena bombardiranja, inovacije s področja avtobomb in predstavitev glavnih playerjev (teroristične celice in tajne službe). V njej izvemo, da je recept za prvo ANFO bombo (umetni gnoj+kurilno olje) v obliki priročnika za izkop ribnikov po pomoti zakrivilo neko ameriško lovsko-ribiško društvo. Z uporabo ANFO bomb je avto-bomba postala open source tehnologija, ki je na voljo tudi v največjih fukojebinah. Po nekem merjenju mišic Pentagona in Al-Kaide so analitiki ugotovili, da so američani za vsak dolar teroristov porabili za 30 000 dolarjev davkoplačevalskega denarja. Ne preseneča, da se ob takšni računici terorističnih taktik poslužujejo tudi razne tajne službe(..vojna je le oborožena faza ekonomskega konflikta). Moderni vohuni v službi njenega visočanstva verjetno ne vozijo več luksuznih športnikov po Monte Carlu, ampak svoj fiat za enkratno uporabo parkirajo na kakšni tržnici.

Ryu Murakami - V miso-juhi

2009-08-17T13:08:00.000-07:00

V miso-juhi (če se bo tako glasil slovenski prevod naslova) avtor opisuje dva dni v življenju Kenjija, turističega vodnika po tokijski rdeči četrti. Delo bi lahko zmotno o(d)pisali kot še eno v vrsti kriminalnih romanov, a v zgodbi najdemo japonski pogled na moderni Nippon, njegove prebivalce in njihove fetiše, ter nasploh kulturno drugačnost. Pri tem se avtor ne boji izreči svojih sodb in poiskati možne vzroke družbenih problemov. Zanimiv je tudi tempo zgodbe; praktično od začetka nas drži v živčni napetosti, nakar nepričakovano izbruhne v tour de force psihopatskega nasilja.V miso-juhi primerjajo z Ellisovim Ameriškim psihom, a ker je pripovedovalec večinoma duševno stabilna oseba, knjiga ne zapada v takšno pikolovstvo. Odličen triler, ki vključuje razprave o prostituciji, osamljenosti in mentalnem zdravju.

Alain de Botton - Utehe filozofije

2009-08-17T12:37:00.000-07:00

V knjigi avtor predstavi šest problemov in poglede šestih znanih filozofov nanje (nepriljubljenost - Sokrat, premalo denarja - Epikur, nemoč - Seneka, nepopolnost - Montaigne, strto srce Schopenhauer in težave - Nietzsche). Pri vsej stvari si bralcu ni potrebno razbijati glave, saj gre pisanje v smeri epizodičnega nizanja prigod filozofov, nekaj odlomkov iz njihovih del, lepih grafičnih elementov, za konec pa avtor doda še kanček osebne note. Odlike gre iskati predvsem v samoironičnosti (filozof ne vidi kaj ima pod nogami, ker tuhta o skrivnostih nebeškega svoda), neskladnosti (Nietzchejev konec bi lahko jemali kot antipol ideji Übermenscha) in humorju (cel del o Schopenhauerju).

William Gibson - Nevromant

2009-08-06T04:30:00.000-07:00

Nevromant (v izvirniku Neuromancer) je delo, ki Gibsona uvšča med najvplivnejše avtorje cyberpunk žanra in tisto delo, ki si je zaslužilo hattrick znanstvenofantastičnih nagrad (Nebula, Hugo, Philip K. Dick award). Zasluženo. Knjiga je namreč, kljub 25 pomladim, po mojem mnenju aktualna, celo precej bolj od spremne besede, ki je bila napisana ob izidu slovenskega prevoda leta 1997. Leitmotiv dela je življenje zadrogiranega hackerja Case-a, ki ga najame skrivnostni ex-army silak Armitage. Casea, ki ima sprva pohabljen živčni sistem, najprej servisirajo in mu sproti zamenjajo še ledvico in modificirajo jetra, da se ne more več zadevati (zajeb), nakar se prava zgodba začne. Mojstrsko prepletanje visokotehnoloških (navidezna resničnost, umetna inteligenca), socialnih (marginalnost uživalcev drog, polarizacija družbe), etičnih (genetski inžiniring) in socialno ekonomskih (korporativni družbeni red) tem naredi branje, ki zahteva skoncentriranega bralca, hkrati pa je podobno punku (trije akordi in shizofrenost ideje).

btw.. pred kratkim je amazon preko oddaljenega dostopa svojim strankam izbrisal Orwellovi deli 1984 in Živalska farma. Če bi poleg njiju izbrisal še Nevromanta, bi bila že tako popolna ironija skoraj kičasta. :) ..ali kakor poje Kurt v tisti vsem znani viži:

"Just because you're paranoid doesn't mean they aren't after you."

Louann Brizendine - Ženski možgani

2009-08-06T03:24:00.000-07:00

Knjiga Ženski možgani govori o posebnostih ženskih možganov, ki po avtoričinem mnenju niso dovolj dobro predstavljeni v strokovni literaturi. Stroka je bojda predpostavljala, da so možgani uniseks, poleg tega pa so večji del zgodovine ženske v najbolj prijaznem oziru veljale za velike otroke in torej nevredne resnega fiziološkega proučevanja. Avtorica se oborožena z izdatnim seznamom virov (50 strani) postavi v bran lepšemu spolu. Ženski možgani so sicer manjši, a vsebujejo enako število celic, sploh pa gre velikost možganov pri moških na rovaš predelov, ki skrbijo za spolnost. Finu. Tako nam v knjigi na (pre)lahkoten način pove, kaj se dogaja z ženskimi možgani v različnih življenskih dobah (kemija se nenehno spreminja v skladu z mesečnim ciklom). Predstavi nam hormone (testosteron, estrogen,dopamin,progesteron,oksitocin) in jih ponavlja tako dolgo, da si jih celo moški, ki imamo slabše razvita komunikacijski in spominski center, zmoremo zapomniti. Upam. Zanimivo mi je bilo brati o evolucijskih dejavnikih razvoja, dasiravno takšne globine, kot jo predstavi Wrightova knjiga Moralna žival, ni zaslediti. Zmotili sta me predvsem dve stvari; plehko vpletanje posameznih življenskih usod v poljudnoznanstveno delo in avtoričino zagovarjanje hormonske terapije. Pri prvem gre za to, da sem kot bralec dobil občutek, kot da berem knjigo za samopomoč. Pri drugem pa me je zmotilo, da celo sama priznava, da znanost morda še ne pozna vplivov, ki jih hormonska terapija ima (v Koncu človeštva Francisa Fukoyame najdemo poglavje, ki se ukvarja z vplivi antidepresivov na osebnost, nekaj malega pa o tem piše tudi v Električnem vesolju Davida Bodanisa...priporočam) . Pod črto ugotavljam, da je knjiga vsekakor vredna branja in da so ženski možgani z vsemi svojimi unikatnimi sposobnostmi fascinantna zadeva.

Alain de Botton - Skrb za status

2009-08-06T02:29:00.000-07:00

Alain de Botton nam v tem delu predstavi problem pretirane zaskrbljenosti za status, dejavnike, ki skrb povzročajo in možne rešitve. V izredno tekoče napisanem čtivu se sprehaja od Machiavellija do Marxa, od krščanstva preko politike do dadaizma..

Branje me je pozitivno presenetilo, saj navadno za filozofsko obarvane knjige potrebujem precej več časa, a treba je priznati, da je za knjigo značilen lahkoten slog, kljub temu pa pod površjem skriva kakšno ost, ki ti da razmišljati (ali pa vsled spektra omenjenih avtorjev pridete do nadalnjih idej za branja) .

btw..srž knjige je lepo razvidna v njegovem govoru na TEDu, zaradi slednjega sem si knjigo sploh izposodil.
link